logo  
 
 
   
 
  Uporabnik
  Geslo
  Zapomni si geslo
 
01. PREDSTAVITEV
Osebna izkaznica podjetja
Organi zveze
Zgodovina
Poslanstvo in vizija
Dejavnosti
Članstvo
Kje smo
Pišite nam
 
 
 

 
     
   
     
     
 
 
     
   
     
   
     
Zgodovina Natisni

V drugi polovici 19. stoletja so dozorele gospodarske in družbene razmere za razvoj kmečkega zadružništva na Slovenskem. Najprej so se ustanovile zadružne hranilnice, kasneje kmetijske in gozdarske zadruge. Leta 1872 ustanovljena prva kreditna zadruga v Ljutomeru, ki ji sledi množično ustanavljanje kreditnih zadrug, je vpregla voz razvoja zadružništva v Sloveniji. V prvi razvojni dobi je imelo slovensko zadružništvo predvsem narodno obrambno vlogo. Posojilnice so zlasti v mestih in trgih ustanavljali narodno zavedni izobraženci, trgovci in večji kmetje. Največje zasluge pri njihovem organiziranju sta imela brata dr. Jože in inž. Mihael Vošnjak. Na pobudo slednjega je bila 1883 ustanovljena prva zadružna zveza – Zveza slovenskih posojilnic v Celju.

Proti koncu 19. in na začetku 20. stoletja je zadružno gibanje prešlo v drugo razvojno obdobje in dobivalo močno socialno vlogo. Pod pritiskom hude kmetijske krize, ki je povzročila propad številnih kmetij in sprožila množično izseljevanje, so na podeželju začele nastajati številne kreditne in druge kmečke zadruge, ustanovljene po Raiffeisnovih načelih, z nizkimi deleži, neomejenim jamstvom in ožjim poslovnim območjem. Kreditno zadružništvo je uspelo znižati obrestne mere, zagotoviti kmetom dostop do kreditov in izkoreninilo oderuštvo. Veliko organizacijsko vlogo pri ustanavljanju teh zadrug je opravil dr. Janez Evangelist Krek.

Na prelomu 19. in 20 stoletja je nastalo več poslovnih in revizijskih zadružnih zvez, saj je zakon iz leta 1903 predpisal obvezno revizijo zadrug na vsake dve leti. Po prvi svetovni vojni je kreditno zadružništvo prizadela neugodna menjava denarja in povojna inflacija, mlekarske, gozdarske in druge zadruge so izgubile precejšen del trga za svoje proizvode. Zaradi vsesplošnega pomanjkanja se je začelo razvijati potrošniško zadružništvo. Najbolj dejavno med potrošniškimi zadrugami je bilo Konzumno društvo za Slovenijo, katerega ravnatelj je bil dr. Anton Kristan.

Druga svetovna vojna je začasno ustavila dejavnost zadružnih organizacij. Ustanovljen je bil Iniciativni zadružni odbor za Slovenijo z namenom, da zavaruje zadružno premoženje in zadružništvo preoblikuje v skladu z novim družbenim redom, v katerem je zadružništvo postalo opora državnemu gospodarskemu sektorju. Nastajale so obnovitvene, živinorejske, nabavno-prodajne, lesnoproduktivne, obrtne in druge zadruge. Leta 1946 je bil sprejet temeljni zakon o zadrugah, izvajala se je agrarna reforma in kolonializacija, ki je dokončno odpravila kmečke dolgove.

Neuspešen poskus kolektivizacije kmetijstva s kmečkimi delovnimi zadrugami v letih 1948 – 1953 je povzročil, da le te prenehajo delovati in se reorganizirajo v splošne, nabavno-prodajne kmetijske zadruge. Po prehodu v delavsko in družbeno samoupravljanje in bolj liberalnih predpisih o kmetijskih zadrugah so te postale množične, poslovno dobro povezane in učinkovite organizacije, v katere so bili včlanjeni skoraj vsi kmetje. Konec leta 1956 je bilo v Sloveniji 695 kmetijskih zadrug s približno 126.000 člani. Zadružništvo je konec petdesetih let doseglo izreden gospodarski vzpon in pridobilo veliko politično in materialno moč, ki je začela ovirati skladnost družbenega razvoja na škodo delavskega razreda. Zato so bili sprejeti novi predpisi o kmetijskih zadrugah, ki so le te vse bolj izenačevali s podjetji, spodbujali k ustanavljanju velikih družbenih posestev in kmetijskih kombinatov. Zadružne zveze so bile razpuščene, kmetijske zadruge so morale opustiti gozdarsko dejavnost in začeli so se procesi spajanja zadrug s podjetij. Število zadrug se je bistveno zmanjšalo in leta 1965 je v Sloveniji delovalo samo še 78 kmetijskih zadrug s 48.713 člani.

Napočilo je eno najbolj neugodnih obdobij zadružništva in zasebnega kmetijstva. Na srečo to obdobje ni trajalo dolgo, saj je prevladalo tudi med politiki spoznanje, da zaradi specifičnih razmer v Sloveniji brez kmeta ne bo pridelave hrane. Leta 1970 je zadružništvu ponovno priznano pomembno mesto v razvoju zasebnega kmetijstva. Leta 1969 je bil sprejet zakon o hranilno kreditnih službah, leta 1972 pa zakon o združevanju kmetov. Dovoljena je bila ustanovitev najprej Zveze hranilno-kreditnih služb Slovenije (1971) in leta 1972 Zadružne zveze Slovenije. Tako je slovensko zadružništvo že tretjič začelo skoraj iz nič, da bi nadaljevalo razvoj, grobo pretrgan pred desetimi leti.

Na pobudo 16 - članskega iniciativnega odbora je bila v Ljubljani 6. julija 1972 ponovno ustanovljena Zadružna zveza Slovenije. Prvi predsednik Zadružne zveze Slovenije je postal Andrej Petelin, tajnik odbora za zadružništvo pri Gospodarski zbornici Socialistične Republike Slovenije. Za njim so zvezo vodili Nande Vode v obdobju 1981 – 1982, Leo Frelih v obdobju od 1982 – 1996 in od leta 1996 pa Zadružno zvezo Slovenije vodi Peter Vrisk.

Njena ponovna ustanovitev je segala v izredno razgibano obdobje slovenskega kmetijstva. Svoje ustanovitveno delo kot skupna organizacija združenih kmetov in delavcev v kmetijskih zadrugah, temeljnih zadružnih enotah in obratih za kooperacijo v kmetijstvu in gozdarstvu je osredotočila na ponovno organiziranje kmetijskih in gozdarskih zadružnih organizacij v Sloveniji. Zveza naj bi prispevala k izboljšanju gospodarskega položaja kmetov, urejanju trga, kreditiranju, izobraževanju in izpopolnjevanju kmetijske zakonodaje. V sestavi kmetijskih zadrug in zadružne zveze je začel delovati Republiški center za pospeševanje kmetijstva. Sprejet je bil družbeni dogovor o zagotavljanju kreditnih sredstev iz državnih, bančnih in hranilniških virov za kreditiranje razvoja kmetij in družbenega sektorja kmetijstva. Po letu 1975 je pri obnovi sodelovala tudi Mednarodna banka za obnovo in razvoj. Začela se je zlata doba razvoja kmetijstva na podlagi ugodnih kreditov. V okviru zadrug so kmetijski pospeševalci svetovali kmetom, kako se preusmeriti v večjo tržno pridelavo. Pojavili so se prvi traktorji s priključki, prvi silosi, sodobni hlevi za živino, prvi molzni stroji, urejene zbiralnice za mleko, izkazala se je selekcijska služba v živinoreji. Začelo se je množično tehnološko posodabljanje kmetij. Kmetje so se pretežno usmerjali v govedorejo, prirejo mesa in mleka. Zaradi novih naložb se je hitro začela povečevati tudi pridelava hrane na kmetijah, večali so se dohodki kmetij in začela se je izboljševati življenjska raven kmetov. V 80-tih letih so se razširila skupinska zavarovanja družbeno organizirane pridelave hrane, skupinsko zavarovanje hmelja in vinogradov. Velik premik je bil narejen za skupinsko zavarovanje živine, zavarovanje nasadov in posevkov, saj je bilo zavarovanih 20 % vseh nasadov in posevkov. Zadruge so bile glavni organizatorji skupinskih zavarovanj.

Kmetijske zadruge in gozdarske organizacije kooperantov so odigrale veliko razvojno vlogo, zlasti v hribovitih in gorskih območjih, kjer so te prispevale k graditvi infrastrukture, pospeševale turizem na kmetijah in podpirale dopolnilno dejavnost in izobraževanje.

Kot interesno zastopniška organizacija kmetijskih in gozdarskih zadrug je Zadružna zveza Slovenije sprožila številne predloge za podporo zadružnemu kmetijstvu na področju investicijske, davčne in drugih politik. Prizadevala si je za izboljšanje socialne varnosti kmetov, uspela je urediti socialno in pokojninsko zavarovanje kmetov, predvsem pa je  aktivno sooblikovala takratno slovensko kmetijsko politiko.

V obdobju spodbujanja zasebnega podjetništva in uveljavljanja tržnega gospodarstva je Zadružna zveza Slovenije sprožila pobude in pripravila ustanovitev osrednjih zadružnih poslovnih organizacij: Slovensko zadružno kmetijsko banko (1990), Zadružno kmetijsko družbo (1991), Zadružno turistično agencijo VAS (1991), kasneje pa je bila ustanovljena tudi pooblaščena družba za upravljanje, Kmečka družba (1994).

Leta 1992 je bil sprejet zakon o zadrugah, ki je pravno uredil status in poslovanje zadrug, ter definiral njihov položaj v živilsko predelovalni industriji. V intervencijski, zemljiški, davčni in socialni politiki so bile odpravljene skoraj vse ugodnosti za kmetijske in gozdarske zadruge. Nenaklonjena jim je bila hitra liberalizacija kmetijskega trga. Kmetijsko svetovalna služba je prešla pod državno upravo.

Sproženi so bili postopki denacionalizacije in udeležba zadrug v podjetjih živilsko predelovalne industrije. Zadruge so na podlagi zakona pridobile deleže do največ 45 odstotkov kapitala v 45 podjetjih živilsko predelovalne industrije in tako postale solastnik in soupravljalec predelovalnih podjetij. Prav tako so zadruge vlagale postopke za vračilo podržavljenega premoženja.

Po štiridesetih letih je Zadružna zveza Slovenije ponovno začela izvajati zadružno revizijo in se močneje udejstvovati v mednarodnem okolju. Leta 1994 smo postali polnopravni člani Mednarodne zadružne zveze (International Co-operative Alliance, ICA) s sedežem v Ženevi, leto kasneje pa članica Evropskega združenja za kmetijstvo s sedežem v Bruslju (Confederation europeenne de l ágriculture, CEA). Zadružna zveza Slovenije je bila od 1. januarja 2003 pridružena članica COGEGA (Splošna konfederacija kmetijskih zadrug v Evropski uniji), s 1. majem 2004 pa smo postali polno pravna članica te organizacije. Predstavnika imamo tudi v Evropskem ekonomskem socialnem odboru EESO, ki je svetovalni organ, zadolžen za predstavljanje interesov organizirane civilne družbe. Sklenili smo sporazum o sodelovanju med zadrugami treh dežel Slovenije, Furlanije Julijske Krajine in Koroške. Skupaj z drugimi zadružnimi organizacijami z nekmetijskega področja smo ustanovili Zadružni forum.

Vse do ustanovitve Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije leta 2000 je bila Zadružna zveza Slovenije ključni zastopnik slovenskega kmetijstva in zadrug.

Državni zbor Republike Slovenije je na svoji redni aprilski seji, ki je potekala 26. aprila 2007, opravil tretjo obravnavo predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zadrugah. Državni zbor je sprejel amandma, ki določa, da so zadruge upravičene do državnih pomoči. Državni zbor RS je sprejel še en amandma redakcijskega značaja in zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zadrugah v celoti. Določba v skladu s katero so zadruge upravičene do državnih pomoči, je nujna zaradi zagotovitve enakopravnega položaja zadrug z drugimi gospodarskimi subjekti in prihodnjega zadružnega razvoja.

Novembra 2009 je bila v Uradnem listu RS objavljena še tretja sprememba in dopolnitev Zakona o zadrugah (ZZad-C, Uradni list RS 87/09). Zakon je bil tokrat v pretežni meri dopolnjen z določbami o evropski zadrugi (SCE).

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
   
 
   
 
 
   
 
 
   
 
   
 
   
 
free hit counters