Kaj je zadruga

Zadruge so organizacije, ki so razširjene po vsem svetu. Po statistiki Mednarodne zadružne zveze zadruge različnih vrst (kreditne, kmetijske, obrtne, stanovanjske, potrošniške, delavske, izobraževalne, zdravstvene in druge) v svetu povezujejo 800 milijonov članov ter zagotavljajo 100 milijonov delovnih mest, kar 20 % več kot vsa multinacionalna podjetja skupaj. Mednarodna zadružna zveza je leta 1995 sprejela posebno Izjavo o zadružni istovetnosti, katere prevod objavljamo posebej.

Zadruge kot posebne vrste organizacij opredeljujejo in urejajo tudi pravni predpisi. Slovenski Zakon o zadrugah (ZZad-UPB2, Ur.l. RS, št. 97/ 2009) opredeljuje zadrugo kot organizacijo vnaprej nedoločenega števila članov, ki ima namen pospeševati gospodarske koristi svojih članov ter temelji na prostovoljnem pristopu, svobodnem izstopu, enakopravnem sodelovanju in upravljanju članov.

Zaradi globalizacije gospodarskih tokov in družbenega življenja delujejo zadruge vse bolj tudi preko meja posameznih držav. Zaradi lažjega zadružnega organiziranja zadrug s čezmejno razsežnostjo je Evropska skupnost z Uredbo 1435/2003/ES omogočila ustanavljanje t. i. evropske zadruge (Societas Cooperativa Europaea, SCE) kot nadnacionalne pravne oblike, ki jo lahko ustanovijo posamezniki ali pravne osebe iz dveh ali več različnih držav članic. Pod določenimi pogoji lahko SCE nastane tudi z združitvijo dveh ali več zadrug, ustanovljenih po pravu najmanj dveh različnih držav članic ali s preoblikovanjem zadruge, ustanovljene po pravu posamezne države članice.

Podobno kot slovenski zakon opredeljuje pojem evropske zadruge Uredba 1435/2003/ES. SCE je pravna oseba, katere glavni cilj je zadovoljevanje potreb njenih članov in/ali razvijanje njihovih gospodarskih in/ali družbenih dejavnosti, ta cilj pa SCE uresničuje predvsem tako, da s člani sklepa pogodbe o dobavi blaga ali opravljanju storitev. Med bistvenimi lastnostmi zadruge se navaja zlasti sodelovanje članov z zadrugo in pa osebna narava članstva. Člani si zagotavljajo gospodarske koristi s tem, da z zadrugo aktivno sodelujejo – kot dobavitelji (v prodajnih zadrugah), odjemalci (v potrošniških oziroma nabavnih zadrugah), kot delavci (v delavskih zadrugah), kot uporabniki ali/in izvajalci storitev zadruge (v stanovanjskih, kreditnih, zdravstvenih, izobraževalnih ter drugih zadrugah) in ne pretežno na podlagi pasivne, kapitalske udeležbe. Ker so člani kot »lastniki« zadruge sočasno uporabniki ali izvajalci njenih storitev, v teoriji poudarjajo značilno zadružno načelo istovetnosti oziroma identitete. Na občnem zboru kot najvišjem organu zadruge imajo člani enako glasovalno pravico, ne glede na kapitalsko udeležbo in obseg sodelovanja z zadrugo.

Za zadrugo po slovenskem Zakonu o zadrugah je značilna tudi članska samouprava. Člani iz svojih vrst volijo organe zadruge (predsednika in druge člane upravnega odbora ter člane nadzornega organa). Organizacijska in upravljalska struktura je prilagojena velikosti zadruge. Zadruge z manj kot 10 člani morajo imeti poleg občnega zbora vsaj še predsednika in nadzorni organ, ki je lahko enoosebni (preglednik) ali kolegijski (nadzorni odbor). V večjih zadrugah (z desetimi ali več člani) pa je poleg predsednika obvezen še najmanj tričlanski upravni odbor, pri čemer je predsednik upravnega odbora po položaju predsednik zadruge. Zadruga, zlasti z večjim obsegom poslovanja ima lahko tudi direktorja, ki vodi njeno poslovanje.

Podobno sestavo organov v zadrugi predvideva tudi uredba o SCE, ki omogoča izbiro med dvotirnim in enotirnim sistemom upravljanja. V dvotirnem sistemu ima SCE poleg občnega zbora še poslovodni in nadzorni organ, v enotirnem sistemu pa poleg občnega zbora še upravni organ. Poleg teh organov v dvotirnem ali enotirnem sistemu ima lahko tudi evropska zadruga enega ali več izvršnih direktorjev.